Teden otroka smo na naši šoli začeli tako, da smo medse, k malo drugačnemu pouku, povabili “naše” stare starše. Še dobro, da nismo bili ves čas v šoli, ker bi pokala po šivih. Odpravili smo se ven, v naravo, na pot proti Bodeščam, natančneje do Sodarjeve domačije. Ko smo se ji bližali, se je že s ceste slišala poskočna domača glasba. Za njo pa že tudi slovenska ljudska pesem. Pozdravil nas je gospod Andrej, novi “gospodar” te hiše, ki nas je prijazno sprejel, nam povedal nekaj zanimivosti o domačiji ter nas povabil na zanimivo, drugačno druženje z njimi. Tu so bili še trije godci in dve gospodinji. Razkazali so nam hišo, v kateri dobiš občutek, da še vedno nekdo tam živi – po starem, seveda. Urejena, pristno domače. Zunaj smo lahko metali podkve, ličkali, delali (stepali) maslo, plesali. Bilo je vsega – za oči, za ušesa, za mišice, tudi za brbončice. Tega smo se vsi razveseli. Kako smo hiteli mazati maslo, med in marmelado! Pogreli smo se z zelo okusnim čajem.
Kot se za likof spodobi, ob jedačo sodi ples, pa počasi še slovo. Iz Bodešč smo odhajali z lepimi vtisi, o katerih še vedno kramljamo po šoli. Stari starši pa so nam obljubili, da bodo rade volje še prišli v šolo.